01/08/2026
Sobotni vročinski razmislek…
Že dlje časa razmišljam, kaj se je prikradlo v našo deželo, da najstnice (ki praviloma prihajajo v paru) govorijo angleško med seboj. Kot da niso iz Slovenije. Seveda se pri komplesnejših izrazih a la reversible ali wire crochet že zaplete… Ne, ljubica, ne znaš angleško… zgolj ‘špilaš frajerko’… tudi prav, razumljivo za ta leta in današnji čas…Ampak to, da hodijo v trgovinico slovenskega rokodelca in razpravljajo v angleščini druga z drugo, me vseeno rahlo bega. A se sramujejo? A je kaj narobe z našo slovenščino? A nisi še bolj frajerski, če govoriš več jezikov? Ampak- ja, če jih GOVORIŠ, ne da si zgolj napiflan tistih 30 stavkčkov tipa ‘o maj gad, lukadat’…? Zadnjič pa sem bila prav šokirana tudi nad načinom, kako je dekle drugemu dekletu razlagalo: “My dad’s got money. I’m going to make him pay for this bag, because I want this bag and I don’t have any money, but he has a lot of money and so he has to buy this for me. Let him pay. Naj plača, saj ima službo.” Pretresel me je način, ton, brezbrižnost do vsega, samo da punca dobi svoje. Govorila je, kot da govori o nekem sugar daddyju, ne pa o svojem očetu. Ki se je v desetletjih dela morda nagaral, da ima denar. Ali da je sposoben, da je ponosna nanj. Da ima dovolj denarja. Bogve, kakšna zgodba je zadaj, ampak v zraku je bila popolna distanca do človeka v kombinaciji s koristoljubljem. Brez empatije, brez želje, a veste, tiste, ki smo jo poznali kot otroci, ko si si tako zelo želel liziko in lepo prosil, če bi jo lahko ati kupil. Mogoče v petek, ko gremo na izlet. In ko si čakal na ta petek v veselem vznemirjenju ves teden in bil zanjo hvaležen potem vsaj še do večera. No, prav ta nič od nič me je zmotil. Kot da so starši, kakršnikoli že so, postali bankomat. Samo še bankomat. Sredstvo za zadovoljevanje materialnih želja. “I am going to force him to come here to buy me this bag, brat!” Je v groznem tonu, kot da ji dejansko pripada vse, kar si poželi, drdrala kolegici. In jaz sem si mislila, joj, kako zelo ti ne bom prodala te torbice (izbrala je seveda najdražjo v trgovini), tudi če prideš z očijem… ker pač to niso kosi, ki jih lahko kupiš samo zato, ker imaš (ima oči) denar… Verjamem, da to lahko potrdite vse, ki imate moje kose. Ker to niso samo še eni kosi za razvajeno otročad. Ne morem. Za marsikaj v življenju sem prikrajšana, za marsikaj pa so mi dobre vile obilno založile mojo zibelko. Posledica je razvolj nekega zelo določenega moralnega kompasa, od katerega ne odstopam. In zato včasih, samo včasih, takole razmišljam na glas z vami… tipkam in razpredam…samo občasno, ker sicer bi napisala knjigo. Knjigo, polno razočaranj in veselja. Knjigo številnih preizpraševanj, smisla in upanja.
…
In ko vklopim takim punčkam angleščino s studs, eyelets, open jaw rings, s kislimi obrazi preklopijo na materni jezik… v redu, v bran bodo skočili nekateri drugi in dejali, da je zdaj povsod angleščina, na telefonih in socialnih medijih in aplikacijah in vse je v angleščini, s katero se učijo in odraščajo. V redu.
Ampak, povejte mi potem, zakaj dobim potem jaz inšpekcijo za preverbo uporabe slovenskega jezika? Ni problema, na faksu sem vse, povezano s slovenščino, brez nekega silnega učenja izdelala z 10. Z veseljem ponovno preverim svoje (ne)znanje. Super, da se znanje slovenskega jezika preverja pri slovenskih rokodelcih in ne pri, recimo, Wolt partnerjih ter še kom. (Ker pri nas ne bo kazni in raje oddelam kvoto jaz, kot pa da se muči reveže, ki imajo še manj sreče v življenju in iščejo svoj droben dostojanstveni košček pod soncem.) Bomo dodali še inšpekcijo za preverbo uporabe slovenskega jezika kupcev, v kolikor le-ti prihajajo iz Slovenije? Rahlo se ne znajdem več. Vsekakor pa do nadaljnjega postrežem svoje stranke v 6 jezikih. Z veseljem. In še se bom učila!
Vesela bom vašega razmišljanja na to temo v komentarjih… sama sicer nisem bila blagoslovljena z otroki in družino, zato pa lahko več poveste ve, ki ste mame.. Kam drvimo? Je samo meni to ne-fajn?
Vaša,
EvilEve
