Sem tudi žena super možu, ki mi stoji ob strani in mi pomaga pri podpiranju »vogalov« v hiši, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Preden sem si ustvarila družino, sem bila zagrizena športnica-tekačica in tudi to poglavje v mojem življenju mi je dalo vztrajnost, da ne odneham, tudi kadar je težko.
Življenje z veliko družino je lepo in zelo izpolnjujoče. Vendar sem čutila, da poleg plesa med lonci v
kuhinji in materinstva potrebujem še nekaj, kar mi odpelje glavo na off in me napolni z energijo za ponovni otroški direndaj. Odprla sem čisto nova vrata in našla novo ljubezen - šivanje. Začela sem šivati in si tako izborila nekaj časa zase. Seveda je bilo to najprej mišljeno kot hobi. Naveličala sem se dolgočasnih majčk mojih otrok in tudi z izbiro krilc v trgovinah nisem bila ravno zadovoljna. Ker pa nisem človek, ki bi samo kritiziral in nič spremenil, sem se odločila, da vse skupaj vzamem v lastne roke. Krilca, ki so jih moje punce najrajši nosile, sem polepšala s svojimi aplikacijami. Zašila sem tudi kakšna darilca za prijatelje, ki so se jih kot unikatne in osebne pozornosti še posebej razveselili. Takrat sem si rekla, zakaj pa ne? Če ne poskusiš, ne moreš vedeti...
Kupila sem nov šivalni stroj, ki je zamenjal starega od moje mame in stopila sem na samostojno pot. Do takrat sem bila prepričana, da imam dve »levi« roki za šivanje, saj sem celo za šivanje odpadlih gumbov raje prosila svojo mamo. V mislih sem imela tudi svoje otroke, ki jih je bilo treba preživeti. Služb pa tudi ni na pretek in marsikateri delodajalec žal ni naklonjen veliki družini. Rekla sem si, »vau, končno sem lahko sama svoj šef, domišljiji in kreativnosti lahko pustim prosto pot, delam lahko od doma in s tem sem lahko še vedno v družbi svoje družine«. Seveda je bilo to naivno razmišljanje nevednice z velikimi očmi in zagonom, ki pravzaprav ni vedela v kaj se spušča. V resnici stvari vseeno niso tako enostavne in vse skupaj za seboj potegne še marsikaj. Kljub temu, da je naporno, pa sem imela že v začetku veliko veselja in zagona, da se lotim šivalnice. Poleg uživanja v tem, kar počnem, je ključnega pomena to, da lahko živim svoje sanje. Vse skupaj je precej lažje, ker je Špikla Špokla postala del našega življenja, naš dodatni družinski član. Vsak kreiran lik z oblačil ima svojo dušo in nekako živi z nami, dokler ga ne oddam na pošto. Oblačilca tudi skrbno fotografiram, preden gredo od doma in razveselijo nove male lastnike. Veseli me, da imam tudi doma pridne pomočnike, saj otroci radi priskočijo na pomoč in navijajo sukanec ter zlagajo blago. So moji mali modeli in manekeni in glede na to, da jih je kar pet, imam pester nabor konfekcijskih številk za pomerjanje. Najstarejša hčerka pa gre tudi malo po mojih stopinjah in že kaj lepega zašije. Nikoli si ne bi mislila, da me bo življenje kdaj pripeljalo do tega, da bom imela svojo lastno butično šivalnico, danes pa imam vedno višje cilje in dnevno stremim k temu, da jih uresničim. Imam posebej zahtevne stranke, to so mali manekeni in manekenke, in trudim se, da jim s svojimi izdelki izpolnim želje in narišem nasmehe na obraz. Pridejo tudi dnevi, ko ideje in šivalni stroj ne tečejo gladko, vendar sem tudi zaradi takih dni lahko še boljša. To je zgodba Špikle Špokle, zdaj pa že šibam za svoj šivalni stroj ustvarjat nova oblačilca in darilca z dušo. Vseh idej, ki jih imam, vam še ne razkrijem takoj, naj še malo dozorijo v moji glavi in počakajo na pravi trenutek.
