07/03/2026
Šrilanka & Maldivi - 8. - 11. dan
Iz hladnejše Elle smo se začeli spuščati proti jugu države. Naša končna destinacija je bila Tissamaharama, ki je odlično izhodišče za safarije v nacionalnem parku Yala. Na poti do Tisse, kot je njeno skrajšano ime, smo se ustavili pri čudovitih slapovih Diyaluma Falls. Povzpeli smo se čisto na vrh in se nato kopali v naravnih bazenčkih na štirih različnih višinah. Čudovita narava, razigrano kopanje in skakanje otrok ter hoja za razmiganje dopustniškega telesa so nam lepo popestrili dan 😊.
Po postankih na odprtih kuhinjah ob tržnicah za sveže sadje in na nekaj razglednih točkah smo prispeli v Tisso. Mesto se nam ni zdelo nič posebnega, hotel pa je bil odličen, kar nam je še posebej ustrezalo, saj smo se lahko dobro spočili pred celodnevnim safarijem v Yali, ki nas je čakal naslednji dan.
Spet smo imeli cilj – videti leoparda. Od Yale sicer nismo pričakovali veliko, saj so nam vsi govorili, da je park zelo obiskan, poln safari džipov in turistov. Na srečo pa smo spet imeli drugačno izkušnjo 😊.
Že ko sta nam Manoj in safari voznik urejala karte, so nas pozdravile opice, ki so mi bile od vseh do zdaj videnih najbolj zanimive. Kot da bi gledala ljudi 😊. Njihovo obnašanje med seboj – sedenje, komunikacija, počivanje … Opice so bile čopasti sivi langurji. Ta lokalna vrsta je na Šrilanki sicer pogosta, vendar se njena populacija žal močno zmanjšuje.
Kmalu po začetku safarija smo spet doživeli osebni nastop pava, videli kar nekaj slonov, nato pa smo bili deležni še prav posebnega srečanja z leopardom. Malo pred nami je prečkal cesto, ko smo se ustavili, pa se je le nekaj metrov od našega vozila ulegel na tla, se premetaval in cartal po pesku kot prava mucika 😊. Bili smo edini avto, ki ga je opazoval, in njegovo sproščeno obnašanje nas je res razveselilo. Po nekaj minutah se je pripeljal še en avto, leopard pa se je poslovil in odšel naprej v grmovje. Tako da hvala temu muceku za čudovito srečanje 😊.
Na kosilo smo se ustavili na plaži, kjer je urejeno območje za postanke, saj v nacionalnem parku Yala med 12.00 in 14.00 ni dovoljeno imeti prižganega motorja, da je v parku popoln mir. Prav tako morajo vsa vozila zapustiti park do 18.00. Najedli smo se odličnega šrilanškega karija, se prvič srečali s šrilanško plažo in morjem, nato pa odšli še na drugi del safarija. Tam smo imeli spet srečo in videli leoparda, vendar tokrat skupaj s celo množico drugih avtomobilov.
Iz Yale smo odšli zelo zadovoljni, veseli, da smo videli vse, kar smo si želeli – in še več.
Naslednji dan smo se odpravili proti naši zadnji lokaciji na Šrilanki, v Habaraduwo. Izbrali smo obalno pot, da bi videli še del države, ki ga prej nismo spoznali. Morda delam krivico in smo obalo premalo raziskali, da bi nam lahko res zlezla pod kožo, vendar nas ni posebej impresionirala.
Na poti smo se ustavili v Matari in se odpravili na river safari iskat krokodile. Vožnja po reki je bila zanimiva, videli smo kar nekaj krokodilov, občutek, da verjetno ne bi preplaval niti pet metrov te reke, pa je bil kar grozen.
Ko smo prispeli do naše nastanitve, smo se takoj odpravili naokrog in si ogledali mestece ter valilnico oziroma »bolnico« za želve v Koggali. Tam zelo lepo skrbijo za poškodovane želve, rešene iz morja, in imajo inkubator za jajca. Ker se želvice izvalijo pri njih, se možnost preživetja poveča s približno 5 % na kar 70 %. Seveda pa jih tudi kasneje v oceanu čaka še veliko nevarnosti.
Imeli smo čast, da smo tri želvice tudi sami izpustili v ocean. Poimenovali smo jih Nala, Joci in Dotty in jim želimo, da imajo srečo ter doživijo dolgo življenje.
K izboljšanju naše obalne izkušnje žal ni pripomogel hotel, ki je bil prvi na celotni poti res katastrofalen in ga ne bi priporočila nikomur.
Po zadnjem zajtrku na Šrilanki nas je Manoj odpeljal na letališče za nadaljevanje poti proti Maldivom. Slovo z Manojem je bilo še težje kot slovo od čudovite Šrilanke, saj je bil res vrhunski vodič in čudovita oseba, ki ogromno doprinese k izkušnji obiska te države.
Šrilanka, presenetila si nas zelo pozitivno in upam, da se še vidimo 😊!
